A A

Sklad podelil certifikate FSC še osmim podjetjem

Datum obvestila:
26.08.2012
Vse več predstavnikov zasebnega gozdarskega in lesno-predelovalnega sektorja se odloča za certifikate FSC
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je certifikate FSC podelil še osmim slovenskim lesnim podjetjem

 

Gornja Radgona, 26. avgust 2012 - Direktorica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS Irena Šinko in minister za kmetijstvo in okolje, g. Franc Bogovič, sta na slavnostni prireditvi, ki je potekala na Pomurskem sejmu AGRA, predstavnikom zasebnih lesnih podjetij podelila osem certifikatov FSC (Forest Stewardship Council – Svet za nadzor gozdov). Prejemniki certifikata FSC so podjetja: Transporti Podpečan d.o.o., Formles - predelava lesa d.o.o., Mizarstvo Potočnik Janez s.p., SPANLES - Peter Oset s.p., TESAR LES d.o.o., Mizarstvo Janez Hladnik s.p., Habjan & Habjan d.o.o. in Jol d.o.o..

 

 

Vsi državni gozdovi, s katerimi gospodari Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, so FSC certificirani, kar pomeni, da se v njih gospodari nadstandardno, po načelih modernih evropskih gozdarskih državnih podjetij oziroma po svetovno priznanih kriterijih. Sklad je FSC certifikat za vse državne gozdove, s katerimi gospodari, prejel leta 2007, v letih od 2010 pa svoje aktivnosti širi tudi na zasebni gozdarski in lesno-predelovalni sektor. Doslej je bilo tako certificiranih že 29 podjetij in več kot 25.000 ha zasebnih gozdov. Osmim od njih so bili certifikati slavnostno podeljeni na današnji slovesnosti.
Certifikat FSC kupcem izdelkov iz lesa zagotavlja, da je bila v samem izdelku upoštevana celotna nadzorna veriga, ki sega od gospodarjenja z gozdom, do sečnje, transporta, lesnopredelovalne dejavnosti do prodajalca. Predstavniki slovenskega gozdarskega in lesno-predelovalnega sektorja se bodo morali vse bolj odločati za vstop v shemo certificiranja, saj so kupci vedno bolj okoljsko ozaveščeni, podjetja, ki imajo certifikat, pa pridobijo na ugledu in si tako olajšajo dostop na nove trge. Prav tako izdelki s certifikatom pridobijo na dodani vrednosti in kakovosti, krepi pa se tudi sodelovanje med udeleženci lesne verige.
Pridobitev certifikata FSC postaja eden ključnih pogojev uspešnega izvoznega delovanja slovenske gozdno-lesne industrije, saj brez njega ne bo več mogoče izvažati surovin in izdelkov na zahtevna tuja tržišča. Certifikat FSC namreč vse pogosteje zahtevajo tudi trgovska podjetja, ker jim je certifikat zagotovilo, da lahko izkazujejo tako svojo okoljsko ozaveščenost kot skrb za kupce, ki jim želijo ponuditi le tiste lesne izdelke, pri katerih so upoštevani vsi trajnostni vidiki upravljanja z gozdovi.
Sicer pa je sistem certificiranja FSC tudi eden izmed načinov, preko katerega se zagotavlja trajnostno gospodarjenje z gozdovi. Kot je ob podelitvi poudarila direktorica Sklada Irena Šinko, certifikat FSC potrošnikom zagotavlja, da se v certificiranih gozdovih »dela dobro« ter da ti gozdovi ne bodo opustošeni.   

 

 

Izjava, ki jo je v zvezi s pomenom certifikata FSC podal direktor podjetja Mizarstvo Potočnik Janez, s.p., g. Janez Potočnik:
»Menim, da je prihodnost slovenske lesne panoge v manjših družinskih podjetjih. Pokazalo se je, da so bila večja – bivša državna lesna podjetja nekonkurenčna in premalo fleksibilna za nastope na zahtevnih tujih trgih. V časih po osamosvojitvi Slovenije, ko so propadla skoraj vsa velika slovenska lesna podjetja so začela nastajati mala družinska podjetja. Pomembno je poudariti, da so ta družinska podjetja nastala brez velikega osnovnega kapitala, razvijala so se postopoma.

Za decentralizirani razvoj Slovenije je pomembno vedeti, da so ta podjetja enakomerno razporejena po slovenskem podeželju. Na ta način ne nastajajo veliki transportni stroški s prevozi hlodovine, prav tako so manjše obremenitve okolja.
V medijih se veliko piše predvsem o propadlih večjih lesnih podjetjih ter o pomoči države tem podjetjem. Menim, da je čas že pokazal, kdo je sposoben preživeti na trgu in koga je smiselno s strani države podpreti za nadaljnji razvoj. Ni vse tako slabo, kot se poskuša prikazati v medijih, je pa res, da so časi zahtevni in da se je potrebno nenehno prilagajati zahtevam trga. Trgu se lažje prilagajajo manjša podjetja kot pa večja podjetja, dinozavri, kot jim pravijo nekateri. Ko obiskujem svoje poslovne partnerje v Nemčiji, opažam, da lesna industrija sloni prav na manjših obrtnih podjetjih, ki imajo do 50 zaposlenih. Takšna podjetja imajo veliko strokovnega znanja in kar se mi zdi zelo pomembno, dolgo družinsko tradicijo.
Sam vidim pomoč države družinskemu podjetništvu predvsem v:

 

  • zagotovitvi primernih pogojev za širjenje proizvodnje,
  • davčnih olajšavah za večje nove investicije v proizvodne prostore in novo tehnologijo,
  • promoviranju slovenskih lesnih izdelkov doma in v tujini,
  • ustanovitvi nevladne organizacije, ki bi skrbela za promocijo proizvodov, uvajanje novih tehnologij in pomagala podjetnikom pri iskanju novih trgov ipd..«